log in
Enter site
Login to use Arthive functionality to the maximum
The Arnolfini portrait
Jan van Eyck • Painting, 1434, 82×60 cm
Description of the artwork «The Arnolfini portrait»
"Portret para Arnolfini" - morda najbolj prepoznavno delo Jana van Eycka skupaj z Gentski oltar... Ta slika velja za eno najbolj izvirnih in skrivnostnih v zahodni umetnosti zaradi svoje lepote, zapletene ikonografije, geometrijske pravokotne perspektive in širjenja prostora z ogledalom. Številna vprašanja, povezana z njim, še niso dobila enoznačnega odgovora in so predmet dolgoletnih polemik med znanstveniki.
Prvič, umetnostni zgodovinarji se ne morejo strinjati, ali je ta dvojni portret poročni. Nekateri strokovnjaki to vidijo kot edinstveno obliko zakonske pogodbe, katere sklenitvi je bil priča sam umetnik. Londonska nacionalna galerija, kjer hrani mojstrovino, nedvoumno trdi, da gre za podobo zakonskega para, ne pa tudi za poroko. To mnenje danes velja za najbolj verodostojno.
Z veliko verjetnostjo lahko le trdimo, da slika prikazuje italijanskega trgovca Giovanni di Nikolao Arnolfini in njegova žena, verjetno v njihovi hiši v Bruggeu.
Drugi stavek v opisu slike na spletni strani Narodne galerije se začne z besedami "Njegova žena ni noseča ...". Dejansko, če natančno pogledate, lahko vidite, da iluzijo zaobljenega trebuha tvorijo gube težke obleke, ki jo je gospa zbrala in drži pod njenimi očmi. Na splošno je bila podoba nosečnic v renesansi neprimerna, v tretjem trimesečju pa so bile ženske med rušenjem doma in se niso pojavljale v javnosti. Gesta junakinje slike, ki jo danes razlagajo kot namig prihodnjega materinstva, je bila takrat znak ženske skromnosti - dekletom je bilo naročeno, naj v javnosti javno držijo roke na pasu.
Kljub temu so na sliki prisotni znaki nosečnosti ali pričakovanja nosečnosti - od zrelih sadežev na okenski polici do konca z lesenim kipcem svete Marjete, zaščitnice porodnic. Upodobljena je, kako premaga zmaja iz krivoverja na vzglavju ob glavi ženske.
Nekateri znanstveniki iz več razlogov trdijo, da je mlada dama na portretu dejansko umrla leto dni pred slikanjem slike ali med delom na njej. Na primer, v železnem lestencu je upodobljena goreča sveča nad moškim, ugasnjena pa nad žensko. Drugi znak so prizori Kristusove muke, naslikani v drobnih (na pol nohta) medaljonih v zrcalnem okvirju za hrbtom junakov. Z Arnolfinijeve strani so prizori iz Jezusovega življenja, s strani njegove žene - prizori po smrti. Izprašana pa je tudi različica posmrtnega portreta.
Umetnostni kritiki ne upajo, da bodo kdaj natančno razumeli, kaj je predstavljeno na sliki. Nobenega dvoma ni, da to ni le dvojni portret; tu se dogaja nekaj pomembnega. Par ima združeni roki sezuli čevlje (ženske noge skriva krilo, toda kavč v zadnjem delu sobe njeni čevlji so). Vse to ima simbolni pomen. Odsotnost čevljev na nogah na primer lahko kaže na kakšen sveti dogodek, goreča sveča v lestencu pa je lahko simbol božje navzočnosti.
Moški dvigne roko ali izreče nekakšno prisego ali pa preprosto pozdravi obiskovalce, ki si jih je mogoče ogledati v ogledalu... Kaže, da na pragu sobe (tik na mestu gledalca) stojita dve osebi - morda priče dogajanja. Zdi se, da je eden izmed njih slikar sam, kar podpira eleganten napis med ogledalom in lestencem: "Johannes van eyck fuit hic" ali "Jan van Eyck je bil tu." To ustvarja občutek umetnikove prisotnosti in pričevanja.
Junaki slike so bili zelo premožni. Portret Arnolfini lahko v nekem smislu imenujemo portret bogastva. Na začetku 15. stoletja je bil Bruges gospodarsko uspešno mesto in glavno trgovsko središče v severni Evropi, družina Arnolfini pa je bila vplivna finančna dinastija. O bogastvu zakoncev pričajo številne podrobnosti - od njihovih oblačil do opreme prostora. Po eni od verzij moški v slovesnem vzdušju in v navzočnosti prič na svojo ženo prenese pravice upravljanja dela njihovega premoženja.
Pes, ki stoji med možem in ženo, je simbol predanosti in zvestobe - ta žival je bila pogosto vključena v parne portrete zakoncev. Drug zanimiv element so pomaranče, ki ležijo na okenski polici. Lahko tudi pomenijo bogastvo, saj je bilo to sadje v Flandriji zelo drago. Obstaja domneva, da jih je Arnolfini pripeljal v državo, in to je sklicevanje na vir njegovega bogastva. Preproga na tleh sobe prav tako kaže na bogastvo in okus lastnikov hiše.
Omeniti velja še eno napačno razlago te slike: mnogi verjamejo, da se akcija odvija v spalnici. Vendar v 15. stoletju na Nizkem prostori hiš niso imeli jasnega namena. Postelje so lahko stale kjer koli, tudi v sobi, kjer so sprejemali goste. Razdelitev komor na svečane prostore, namenjene obiskovalcem, in notranje se je zgodila veliko kasneje.
V portretu para Arnolfini se je Van Eyck pokazal kot inovator z uporabo oljnih barv namesto takrat bolj običajne tempere. Po njihovi zaslugi je lahko dosegel sijoč učinek in barvno barvo, ki je s temperami nemogoča. Umetnik je nanesel eno prosojno plast barve na prejšnjo, še preden je bila popolnoma suha, prejemala je neprekinjene poteze in mehke konture. Te plasti, ki se sijejo druga skozi drugo, ustvarjajo neverjetno globoke nasičene barve, iluzijo tridimenzionalne slike in dajejo površini slike učinek emajla.
Sodobni britanski umetnik David Hockney je ob podpori ameriškega specialista za optiko Charles Falco domneval, da je oster prehod iz srednjeveške poenostavitve slik v renesančni realizem povezan z uporabo optičnih instrumentov in ne z razvojem veščin umetnikov. Eno od potrditev svoje teorije avtorji štejejo za delo Jana van Eycka, ki je po njihovem mnenju napisal "Portret para Arnolfini" iz projekcije, pridobljene s pomočjo konkavnega ogledala. Hockney na to opozarja lestenec na sliki upodobljen v "idealni projekciji", kar pa je brez pripomočkov menda nemogoče doseči. Poleg tega pod tem fragmentom ni predhodne risbe.
Vendar je znanstvenik iz Stanforda David Stork dokazal, da je bila risba lestence narejena z napakami in da jo je mogoče risati brez posebnih orodij. Poleg tega je moral Van Eyck za dosego želenega učinka vzeti kroglo s premerom približno dva metra, ki v njegovem času še ni bila izdelana.
Podolgovate figure, nesorazmerne glede na okoliške predmete, neupoštevanje perspektivnih pravil in nezanimanje za človeško anatomijo kažejo, da je pred nami slika ne italijanske, temveč severne renesanse, za katero je bila značilna natančna reprodukcija tekstur in skrbna izvedba najmanjših podrobnosti.
Avtor: Vlad Maslov
Prvič, umetnostni zgodovinarji se ne morejo strinjati, ali je ta dvojni portret poročni. Nekateri strokovnjaki to vidijo kot edinstveno obliko zakonske pogodbe, katere sklenitvi je bil priča sam umetnik. Londonska nacionalna galerija, kjer hrani mojstrovino, nedvoumno trdi, da gre za podobo zakonskega para, ne pa tudi za poroko. To mnenje danes velja za najbolj verodostojno.
Z veliko verjetnostjo lahko le trdimo, da slika prikazuje italijanskega trgovca Giovanni di Nikolao Arnolfini in njegova žena, verjetno v njihovi hiši v Bruggeu.
Drugi stavek v opisu slike na spletni strani Narodne galerije se začne z besedami "Njegova žena ni noseča ...". Dejansko, če natančno pogledate, lahko vidite, da iluzijo zaobljenega trebuha tvorijo gube težke obleke, ki jo je gospa zbrala in drži pod njenimi očmi. Na splošno je bila podoba nosečnic v renesansi neprimerna, v tretjem trimesečju pa so bile ženske med rušenjem doma in se niso pojavljale v javnosti. Gesta junakinje slike, ki jo danes razlagajo kot namig prihodnjega materinstva, je bila takrat znak ženske skromnosti - dekletom je bilo naročeno, naj v javnosti javno držijo roke na pasu.
Kljub temu so na sliki prisotni znaki nosečnosti ali pričakovanja nosečnosti - od zrelih sadežev na okenski polici do konca z lesenim kipcem svete Marjete, zaščitnice porodnic. Upodobljena je, kako premaga zmaja iz krivoverja na vzglavju ob glavi ženske.
Nekateri znanstveniki iz več razlogov trdijo, da je mlada dama na portretu dejansko umrla leto dni pred slikanjem slike ali med delom na njej. Na primer, v železnem lestencu je upodobljena goreča sveča nad moškim, ugasnjena pa nad žensko. Drugi znak so prizori Kristusove muke, naslikani v drobnih (na pol nohta) medaljonih v zrcalnem okvirju za hrbtom junakov. Z Arnolfinijeve strani so prizori iz Jezusovega življenja, s strani njegove žene - prizori po smrti. Izprašana pa je tudi različica posmrtnega portreta.
Umetnostni kritiki ne upajo, da bodo kdaj natančno razumeli, kaj je predstavljeno na sliki. Nobenega dvoma ni, da to ni le dvojni portret; tu se dogaja nekaj pomembnega. Par ima združeni roki sezuli čevlje (ženske noge skriva krilo, toda kavč v zadnjem delu sobe njeni čevlji so). Vse to ima simbolni pomen. Odsotnost čevljev na nogah na primer lahko kaže na kakšen sveti dogodek, goreča sveča v lestencu pa je lahko simbol božje navzočnosti.
Moški dvigne roko ali izreče nekakšno prisego ali pa preprosto pozdravi obiskovalce, ki si jih je mogoče ogledati v ogledalu... Kaže, da na pragu sobe (tik na mestu gledalca) stojita dve osebi - morda priče dogajanja. Zdi se, da je eden izmed njih slikar sam, kar podpira eleganten napis med ogledalom in lestencem: "Johannes van eyck fuit hic" ali "Jan van Eyck je bil tu." To ustvarja občutek umetnikove prisotnosti in pričevanja.
Junaki slike so bili zelo premožni. Portret Arnolfini lahko v nekem smislu imenujemo portret bogastva. Na začetku 15. stoletja je bil Bruges gospodarsko uspešno mesto in glavno trgovsko središče v severni Evropi, družina Arnolfini pa je bila vplivna finančna dinastija. O bogastvu zakoncev pričajo številne podrobnosti - od njihovih oblačil do opreme prostora. Po eni od verzij moški v slovesnem vzdušju in v navzočnosti prič na svojo ženo prenese pravice upravljanja dela njihovega premoženja.
Pes, ki stoji med možem in ženo, je simbol predanosti in zvestobe - ta žival je bila pogosto vključena v parne portrete zakoncev. Drug zanimiv element so pomaranče, ki ležijo na okenski polici. Lahko tudi pomenijo bogastvo, saj je bilo to sadje v Flandriji zelo drago. Obstaja domneva, da jih je Arnolfini pripeljal v državo, in to je sklicevanje na vir njegovega bogastva. Preproga na tleh sobe prav tako kaže na bogastvo in okus lastnikov hiše.
Omeniti velja še eno napačno razlago te slike: mnogi verjamejo, da se akcija odvija v spalnici. Vendar v 15. stoletju na Nizkem prostori hiš niso imeli jasnega namena. Postelje so lahko stale kjer koli, tudi v sobi, kjer so sprejemali goste. Razdelitev komor na svečane prostore, namenjene obiskovalcem, in notranje se je zgodila veliko kasneje.
V portretu para Arnolfini se je Van Eyck pokazal kot inovator z uporabo oljnih barv namesto takrat bolj običajne tempere. Po njihovi zaslugi je lahko dosegel sijoč učinek in barvno barvo, ki je s temperami nemogoča. Umetnik je nanesel eno prosojno plast barve na prejšnjo, še preden je bila popolnoma suha, prejemala je neprekinjene poteze in mehke konture. Te plasti, ki se sijejo druga skozi drugo, ustvarjajo neverjetno globoke nasičene barve, iluzijo tridimenzionalne slike in dajejo površini slike učinek emajla.
Sodobni britanski umetnik David Hockney je ob podpori ameriškega specialista za optiko Charles Falco domneval, da je oster prehod iz srednjeveške poenostavitve slik v renesančni realizem povezan z uporabo optičnih instrumentov in ne z razvojem veščin umetnikov. Eno od potrditev svoje teorije avtorji štejejo za delo Jana van Eycka, ki je po njihovem mnenju napisal "Portret para Arnolfini" iz projekcije, pridobljene s pomočjo konkavnega ogledala. Hockney na to opozarja lestenec na sliki upodobljen v "idealni projekciji", kar pa je brez pripomočkov menda nemogoče doseči. Poleg tega pod tem fragmentom ni predhodne risbe.
Vendar je znanstvenik iz Stanforda David Stork dokazal, da je bila risba lestence narejena z napakami in da jo je mogoče risati brez posebnih orodij. Poleg tega je moral Van Eyck za dosego želenega učinka vzeti kroglo s premerom približno dva metra, ki v njegovem času še ni bila izdelana.
Podolgovate figure, nesorazmerne glede na okoliške predmete, neupoštevanje perspektivnih pravil in nezanimanje za človeško anatomijo kažejo, da je pred nami slika ne italijanske, temveč severne renesanse, za katero je bila značilna natančna reprodukcija tekstur in skrbna izvedba najmanjših podrobnosti.
Avtor: Vlad Maslov
