Stvarjenje Adama

Michelangelo di Lodovico Buonarroti Simoni Stvarjenje Adama (1508–1512 Muzej Sikstinska kapela, Vatikan) je skupaj z Mona Lisa Leonarda da Vincija, ena najbolj znanih in ikoničnih podob v zgodovini umetnosti. Kot del stropnih fresk, ki jih je papež Julij II. (1444–1513) naročil za Sikstinsko kapelo leta 1508, so jih praznovali, analizirali, parodirali in o njih razpravljali, bolj kot skoraj vse drugo pa je oblikovalo način, kako je javnost si predstavljal Boga, Adama, angele in svetopisemsko stvaritev človeštva. Estetsko je uravnoteženo in dinamično, Adamovo mišičasto, mladostno telo pa se opira na prejšnjo grško in rimsko klasično umetnost ter Michelangelovo obsežno znanje o proporciji in anatomiji. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za neposredno upodobitev Boga, ki je Adamu podelil iskro življenja, kot je opisano v Knjigi Geneze, pa ima tako kot večina renesančnih umetnosti skrivna sporočila, ki jih zgodovinarji umetnosti in splošna javnost še vedno skušajo razvozlati stoletja kasneje.

Osrednja točka Stvarjenja Adama so skoraj dotični prsti prvega človeka in njegovega stvarnika. Michelangelo jih je mojstrsko naslikal, kolikor je le mogoče, da bi vzpostavili stik, pri čemer smo se spraševali, ali je to trenutek tik preden se Bog dotakne Adama, mu da življenje in predstavlja združitev zemeljskega in božanskega ali tik za njim, ki predstavlja njihovo ločitev. Adam je prikazan v sproščeni pozi, na videz je pripravljen sprejeti Božji dar, Bog pa je močna, odločna, impozantna figura, obkrožena in obdržana s čredo angelov (in dvema pogosto razpravljanima figurama) ob rdeči rti.

Med kerubini, ki so priča temu ključnemu trenutku v krščanski mitologiji, je ženska figura, ki se zdi pomembna za Stvarnika. Svetlejša je od ostalih in Njegova roka je okrog nje. Je to Eva, ki čaka, da se rodi iz Adamovega rebra? Devica Marija? Če je tako, je kerubin na njeni levi, tisti s prstom bogov na rami, Jezus? Ali je obrnjen stran, ker bo nekega dne moral trpeti za grehe očetovega novega ljubljenca? In to je spodnji nadangel Mihael, ki leti spodaj, kot da podpira celotno zasedbo. Med tem nebeškim spremstvom je tudi Lucifer, kmalu padli angel, obrnjen na pol v senci, ki prime ženino roko (morda je Eva? Ali pa gre za Eve, grešnico, in Marijo, svetnico, podoba univerzalne ženske?) in ji šepeta na uho? In kdo je spodnji levi nesrečni, razmišljujoči angel? Kot vsak samospoštovalni renesančni umetnik je tudi Michelangelo za učenjake in ljubitelje umetnosti pustil veliko namigov, skrivnosti in skrivnosti, o katerih so razmišljali več sto let.

Eno posebno sporočilo, ki ga je Michelangelo dodal svoji mojstrovini, bi opazili šele v 20. stoletju. Frank Lynn Meshberger, dr.med., Ginekolog iz Medicinskega centra St. človeški možgani. Ko ga enkrat vidiš, ga ne moreš več videti. Kot je bilo običajno za umetnike njegovega časa, je Michelangelo seciral trupla, da bi izvedel več o človeški anatomiji, in zagotovo vedel, kako izgledajo možgani, znotraj in zunaj. Kaj je poskušal sporočiti mojster, tako da je Stvarnika vesolja postavil v velikanske človeške možgane? Morda je resnično darilo, ki ga je Adama prikazal kot takega, intelekt. Ali pa je morda prišlo do bolj uporniškega sporočila, ki ga je hotel posredovati. Bi lahko pobožni katoliški umetnik na skrivaj prikazal Boga kot domišljijo v mislih Adama na stropu enega najsvetejših krajev Katoliške cerkve? Če je tako, bi bil to največji primer trolanja v zgodovini človeštva.

Druga enigma slike, ki jo pogosto poudarjajo, je dejstvo, da ima Adam trebušček. Zakaj bi prvi človek, rojen brez matere, potreboval trebušček? Je bil to genialni previd ali drug namig glede njegovih resničnih prepričanj? Senca za Adamom je izjemno videti kot ženska dojka, bradavica in vse ostalo. Je Michelangelo dvomil o božanski stvaritvi človeštva? Na žalost je na ta vprašanja lahko odgovoril samo umetnik, ki je že zdavnaj mrtev, zato lahko le ugibamo in ugibamo. Nekateri trdijo, da je namesto možganov oblika, ki obdaja Boga, maternica, popkovina je Njegova roka, ki sega in daje Adamu življenje.

Angeli, tudi Jezus, niso videti prav veseli, ko vidijo Adama. Morda so ljubosumni na človeka ali pa imajo predvidljivost, da vidijo, kakšne težave bo ustvarila njegova nova najljubša stvaritev. In sam Adam se zdi premalo motiviran za povezavo s svojim ustvarjalcem. Njegovo telo je sproščeno in pasivno ter si najmanj prizadeva, da iztegne roko Bogu, ki se zdi, da se bori z velikim vetrom, da bi z vso močjo prišel do Adama. Kaj naj bi ta neskladnost sporočila? Da Bog želi, da pridemo k njemu? Da je potreben le najmanjši poskus stika z božanskim?

Prvotno je bil strop Sikstinske kapele modro obarvan z zlatimi zvezdami, a leta 1508 je papež Julij II Michelangelu naročil, da ga prebarva. Veliki umetnik je bil previden, ko se je lotil tako velikega projekta, in sumil je, da naj bi propadel. Potem ko je sprva zavrnil ukaz, naj naslika samo dvanajst apostolov, je papež popustil in dal Michelangelu proste roke za oblikovanje stropa, kot je želel.

Vsega skupaj je mojster naslikal 460 kvadratnih metrov fresk in več kot 300 figur, ki upodabljajo stvaritev, Adama in Evo ter Veliki potop. Slikal je tudi Zadnjo sodbo, ki temelji na Knjigi razodetja in pokriva celotno steno za alterjem.

Kot edino resnično tekmovanje da Vincija za naslov "arhetipski renesančni človek" je Michelangelo s to resnično spreminjajočo se mojstrovino, ki je do danes vplivala na popularno in versko kulturo, zasenčil vse svoje različne tekmece - znotraj Cerkve in zunaj nje.