Jonathan Buttall, ki je sedel za Gainsborough's The Blue Boy, je bil sin umetnikovega znanca, bogatega trgovca s strojno opremo. Izraz neodvisnosti in osebnega pomena modela je pritegnil umetnika. Nato je odrasel Jonathan zbral risbe Gainsborougha in postal prijatelj.
Zakaj je bil Jonathan Buttall oblečen v nošo aristokrata?Jonathan Buttall, kot je bilo omenjeno, ni bil aristokrat. Zakaj je potem oblečen v tako veličastno obleko z belimi nogavicami, modrimi satenskimi hlačami in kamisolo z zlatimi vezeninami, ovratnikom in manšetami iz drage čipke? To je posledica razširjene mode v Veliki Britaniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, da pozirajo za portrete v kostumih iz 17. stoletja, kot so tisti, na katerih so aristokrati s slik
Rubens in
Van Dyck so bili oblečeni (mimogrede, bili so najljubši umetniki Gainsborougha, ki so močno vplivali na njegov slog).
Modri fant je bil pogosto pohvaljen zaradi svoje prefinjenosti. Vendar je v povsem demokratičnem duhu Gainsborough s tem portretom zatrdil, da plemstvo ni v aristokratskih genih, temveč v osebnosti sami.
Sestava in barvna shema slikeKot na večini portretov Gainsborougha je tudi kompozicija Modrega fanta zelo preprosta: slika se nahaja v samem središču platna, eno ramo in eno stran telesa nekoliko potegne naprej. Kljub statični pozi Gainsborough spretno naredi živost postave.
Modri deček Gainsborougha prikazuje bogato paleto hladnih odtenkov, kot so srebrno modra, temno modra, dolgočasno zelena, srebrno rjava in siva. Slika je celo dala razlog za domnevo, da je modra umetnikova najljubša barva. Obstaja tudi različica, da je bila slika Modrega fanta Gainsborough skrita polemika o portretiranju in pogledih na umetnost s svojim tekmecem
Joshua Reynolds.
Reynolds se je držal akademskih klasicističnih stališč, da mora portret vedno temeljiti na rjavi in rdeči barvi, hladni odtenki pa so lahko le dopolnilni. Po Reynoldsovi teoriji o barvi je bilo hladne odtenke mogoče uporabiti le za upodabljanje sence. Gainsborough se je praviloma vzdržal teoretičnih razprav znotraj obzidja kraljeve akademije; zanikal je Reynoldsovo tezo že s samim obstojem Portreta Jonathana Buttalla.
Mimogrede, v ustvarjalni dediščini Gainsborougha je tudi t.i.
Pink Boy (Young Francis Nicholls (The Pink Boy), ki je po sestavi zelo podoben, a veliko manj znan kot The Blue Boy.
Napisala Anna Vcherashniaya