Jaka Babnik: Pigmalion

Vsak od razstavljenih predmetov ali njihovih fotografskih podob ima zelo specifično simbolno vrednost, ki jo je mogoče prepoznati le v okviru, iz katerega je bil vzet: Tacitova Germanija, figura ex voto iz cerkve Matere Božje na Brinjevi gori , Zlata olimpijska medalja Tine Maze, silikonski prsni vsadek, škatla za glasovanje z referenduma iz leta 1990 ali majhen drobec berlinskega zidu, če omenim le nekaj.

Mit o Pygmalionu in Galatei iz knjige 10 Ovidijevih metamorfoz je mogoče obravnavati kot simbolno nit, ki teče skozi zadnji razstavni projekt umetnika Jaka Babnika. Mit je bil že večkrat poustvarjen v literaturi, slikarstvu, kiparstvu in popularni kulturi, brez dvoma zaradi univerzalnih družbenih tem, ki jih vsebuje.

Že od samega začetka je treba poudariti, da ta razstava nikakor ni neposredna prisvajanje mita o Pigmalionu in Galateji. Mit služi kot simbolno ozadje in tako vsebinsko kot tudi formalno olajša razmislek o odnosu, ki se vedno pojavi med izbranim predmetom, njegovo fotografsko sliko in prostorom, v katerem so videti. Glede na to, da se mit konča s prikazom stanja popolne izpolnitve - Pygmalionovega odnosa do njegovega lastnega ustvarjanja, Galatea - Babnikovo najnovejši projekt lahko razumemo kot neposredno kritiko odnosov in mehanizmov, na katerih temeljijo vrednote sodobne družbe.

Nihče od nas se ne more vrniti v stanje nedolžnosti: ne moremo se osvoboditi idej in simbolnih vrednot, ki prevladujejo v našem vsakdanjem življenju, ampak jih lahko dvomimo in presojamo. Izbira predmetov, ki jih Babnik raziskuje bodisi z njihovo dejansko prisotnostjo bodisi s pomočjo njihovih fotografskih slik, je zato osrednjega pomena. Vsak od razstavljenih predmetov ali njihovih fotografskih podob ima zelo specifično simbolno vrednost, ki jo je mogoče prepoznati le v okviru, iz katerega je bil vzet: Tacitova Germanija, figura ex voto iz cerkve Matere Božje na Brinjevi gori , Zlata olimpijska medalja Tine Maze, silikonski prsni vsadek, škatla za glasovanje z referenduma iz leta 1990 ali majhen drobec berlinskega zidu, če omenim le nekaj. Namesto da bi se ukvarjal s telesnim videzom predmeta, se Babnik osredotoča na simbolno vrednost, ki ji jo pripisujejo že dolgo uveljavljene družbene norme.

Predmeti in fotografije poleg svoje vizualne vrednosti predstavljajo tudi vrsto različnih časovnih obdobij, geopolitičnih prostorov in družbenih struktur ter razmerij moči med njimi. Babnik nikoli ne izgubi pogleda na odnos med tem, kar gledalec vizualno vidi, in simboličnim pomenom predmeta v sebi. Posledično tisto, kar povezuje predmete in fotografske slike na ogled, ni tema ali oblika razstave, ampak dejstvo, da vsak od njih izraža vizualno ali simbolično vidik stanja popolne izpolnitve. Ali - in kako - gledalec prepozna to stanje, pa je odvisno od načina, kako posamezen gledalec ali celotna družba doživlja zadevni objekt.

Vse te elemente dopolnjuje širše razumevanje Babnikovih umetniških raziskav; to lahko dosežemo z natančno analizo njegovih del, načina predstavitve in njihovega odnosa do gledalca. Sistem, ki ga je raziskal Babnik, je tudi sistem, v katerem deluje; zaradi tega so mehanizmi in strukture sistema nujno sestavni del njegovega jezika. Ko se spomnimo umetnikovega zavedanja, da je oblika vizualnega jezika vedno le izraz njegove notranje vsebine in da ga je zato pomembno, da ga ne poosebljamo, lahko ta razstavni projekt razumemo kot razmislek o vlogi sodobne fotografske podobe ter ostro kritiko vrednot sodobne družbe.

—Tevž Logar